Zgodilo se je že kak mesec nazaj…a še vedno ne morem pozabiti…kri se zaganja v žile in srce razbija kot noro tik preden…….odrineš stran vsak pomislek in skočiš……. v kanjone reke soče…..
hvala bratrancu da mi je omogočil najboljše darilo za RD: vožnja z motorjem v prelepem vremenu proti Bovcu, kjer smo sestra, teta in moja malenkost dobile ogromno dozo adrenalina in užile še enega zadnjih lepih dni v avgustu.
Na začetku smo se hitro povzpeli v klanec 10 min grizli kolena in se dodobra spotili da smo prišli do slikovitih, resnično sapo vzemajočih kanjonov (ja vem naklada, ampak je res videti tako:).sicer pa je tisti vzpon povsem precenjen. pred samim izletom sem dobila informacijo, da je hoje kar nekaj in da naj ne obupamo že ob vzponu…no mislim, da moraš biti res v precej gnili formi da ne prilezeš tja gor ali pa astmatik najvišje stopnje. kakor koli, ko smo prispeli na vrh našega spusta po kanjonih smo oblekli neoprene(zame so komaj našli dovolj majhno številko:), si nadele čelade potem pa hajd v sočo. bratrančev kolega, faca na kubik-sicer vodič za hydrospeed in canyoning nam je vse lepo razložil da ne bi kdo razbil betice, kajti to bi vseeno rahlo pokvarilo navdušenje nad dričanjem po skalnatih kanjonih po katerih se zliva hladna voda.
na začetku je bilo kar težko, predvsem iz psihičnega vidika, saj ne skačem vsak dan v ledeno mrzlo vodo iz skal kjer obstaja ne ravno neznatna verjetnost da se kam pošteno ne kresneš. ampak v vsej tej evforiji sem premagala strah prav tako pa tudi sestrica, ki niti slučajno ni hotela zaostajati v mojih skokih iz velike višine tako da sva se ena za drugo metale v vodo tudi po 3x iz ene skale. bile sva pač v elementu. skupina, ki je prihajala za nami je bila precej bolj posrana in ko sva skakale iz tistih skal so naju gledali kakor da bi padle iz lune-ok pa saj smo imeli vsi neoprene ne samo mi2:) no, svoje zabave si nisva pustili pokvariti, pogumno sva se pognali po vsakem naravnem toboganu in “rahlo” nečloveško kričali. ah jebi ga preplašile sva verjetno nekaj divjadi ampak tam so po mojem živali že navajene na takšne vrste kraval…no po dveh urah spustov in skokov, ko je bilo že skoraj vsega konec pa šok: 11meterski tobogan. direktno navzgor-še dobro, da sem šla lulat preden smo se odpravili na adrenalinsko pot čene bi se polulala kar v neopren( btw to je kar velika sramota ker baje neopren po takem dejanju smrdi za znoret-dobro da mi tega nismo naredili:).
ampak če sem zdržala do zdaj sem si rekla bom pa še malo: Borut-vodič je samo rekel ne misli na nič (ja jaz sem pa ravno razmišljala o tem kako je bilo prejšnji dan lepo kosit travo doma-NOT), prekrižam roke čez prsi(ja itaq da sem zavarovala tisto malo kar imam:) in naj bom totalno trda…zadnje ni bil problem, ker sem bila dovolj trda že od strahu. zatem me je prijel za rame zadržal nad slapom da me je zgrabil tok vode in…..izpustil…..takoj sem bila v vodi…nikoli si nisem mislila da bom kdaj tako vesela ob močnem udarcu vode v nosnice…ampak sem bila…desetinka sekunde ob padanju med katero se mi je ZIHER ustavilo srce je bila vsega vredna. me je pa izčrpala na poti nazaj sva se s sestro do vrha napokali s pico…ja življenje je lepo, še posebej po tem ko te je hudičevo strah zanj…

naša fotka na koncu vsi smo preživeli, spodaj pa dodajam še nekatere informativne slike canyoninga(ne našega), ki vsaj nekoliko prikazujejo ta odklop .
tako, če še niste bili na canyoningu…..ja KAJ ŠE ČAKATE HALOOOOO!!! takoj v Bovec in na skale (pa upam da mi bo ta reklama prinesla kakšen ugoden spust po soči…jaz definitivno še grem!)


kogar je ob tem mojem flancanju zrabilo da bi enkrat poizkusil naj si ogleda ponudbo tukaj in pot pod kolesa….
http://www.dir.si/mix/rafting_1.php